Poroka je bila v najinem stilu afkors…črtastem, barvastem, veselem, ustvarjalnem in diy stilu Fotografov je bilo skoraj več, kot gostov hahaha No, pa sej boste kmalu vse videli. Upam, da kmalu (ta upam se nanaša na fotografe hehehe )

Ja, sedaj sem baje gospa no, počutim se še ne tako…resno Baje sem tudi žena To se sliši fino

Dovolj za danes …fotke in ostalo poročanje sledi naslednjič

No, mogoče sam ena za firbce

No, jaz imam drugačne izkušnje….izkušnje prijaznosti ljudi, s katerimi se še sploh nisem videla v živo…pa se mi zdi, da jih vseeno vsaj malo poznam npr. VilaLila pa Zofija in Sonja, pa še bi lahko naštevala

Ok…mogoče se kdaj kak čvek opravi preko neta, namesto, da bi se videli v živo (z bližnjimi). Po drugi strani pa obstaja komunikacija na neki drugi ravni, ki je ravno tako super, tudi če ni v RL.

Zakaj pišem o tem? Zato, ker imam še na dolgu zahvale za iber kjut darilca…ki so prišla po pošti kot čisto in popolno presenečenje. Ker se mi fajn zdi, ko vidim, da še obstajajo fajn ljudje. Ker si zaslužite pohvalo in zahvalo…ker ker…

Mah…bom raje kar pokazala.

Prekrasen obešalnik za Hanno. Baje je za v omaro…jaz ga imam v sobici obešenega, da ga vsi vidijo. A ne, da ga je škoda, da bi visel bošček zaprt v omari?

Hvala VilaLila

Ob skupnem naročilu super copatkov je Hanna dobila v paketu še sva unikatna slinolovilca

Hvala Zofi

Moja je pa tudi tale super bejba Hvala Sonja! Za bejbo in vse vzpodbudne besede, nasvete in mnenja…boš še naprošena kdaj

Ne morem se vam dovolj zahvalit za to srčnost in prijaznost Upam, da doživim še čimveč takih internetnih zvez-navez

Kake so pa tvoje izkušnje? Meniš, da internet odtujuje ali zbližuje?

P.S. Se opravičujem, ker je tako dolgo trajalo, da sem prišla do tega posta

Za tistega, ki je ne pozna, objavljam del knjige iz TE strani, kjer je bil ta del objavljen z dovoljenjem avtorice knjige

Dedek in mala Tili stojita pred staro jablano. Jablana se šibi od cvetja in bela in dišeča vsa brenči od čebel.

“Kako je lepa, dedek!” vzklika Tili.

“Zdi se mi, da sem vanjo posadil delček svojega srca!” zamišljeno pravi dedek.

“Ali ti potem manjka košček srca, dedek?!” ga Tili zaskrbljeno prime za roko. Dedek se nasmehne in zmaje z glavo.

“Srce je darilo, ki ga nikoli ne zmanjka, veš! Več kot ga razdaš, več ga imaš! Kadar imamo radi, zmeraj razsajemo koščke svojega srca. Razsajemo semena za drugačne, čudežne svetove, kamor se lahko preselimo, kadar nam je hudo. Če nič ne razdaš, se ne moreš nikoli nikamor preseliti, niti v krošnjo drevesa!”

“Kakšna pa so semena srca, dedek? – jih moraš posaditi v zemljo? So taka, da zasejejo drevo?” radovedno vprašuje Tili.

“Ne zmeraj,” se zasmeje dedek.

“Semena srca so na moč čudnih oblik. Lahko jih zaseješ v zemljo, v veter, v daljavo ali v ljudi. Semena srca so lahko prijazne besede, ki zrastejo v lepe misli ali čisto prava semena, ki zrastejo v drevo. Drevo, ki ti pomladi podarja zeleno brstje in cvetove …”.

“Kot najina jablana!” vzklikne Tili.

“Poleti pa naju pričaka s senco in jeseni nama podarja jabolka in zlato listje, dedek!”

“Seveda, vsako darilo srca se vrne nazaj k tebi! Zato ga lahko zmeraj znova razdajaš, brez strahu, da bi kdaj zmanjkalo.”

“Dedek, kaj pa, če nikoli ničesar ne podariš?!” s pritajenim glasom vpraša Tili.

“Če nič ne podariš, srce ničesar ne dobi nazaj in se manjša, manjša … dokler nazadnje ne postane čisto majhno, trdo kamnito zrno, ki ga ne moreš nikamor več posaditi!” resno pravi dedek in poboža Tili po laseh. Tili globoko zatopljena v misli odtava do jablane, jo objame z rokami in se dolgo, dolgo stiska ob njeno deblo. Potlej se vrne nazaj k dedku in mu skoči v naročje. Stiska ga k sebi, da ji pohaja sapa in mu razburjeno šepeče:

“Dedek, dedek, moje srce raste, da me kar boli …! Oh, dedek, moje srce ne bo nikoli majhno kamnito zrno!”

Skratka…ne dolgo nazaj, sem bila deležna fotkanja nosečniškega trebuha s super ekipo M2O…in ker smo prijatelji, sem se odločila, da se jima ”oddolžim” na moj način Podarila sva jima zgoraj omenjeno slikanico in blazino (poušter) moje izdelave. V nadaljevanju bojo fotke povedale svojo zgodbo…jaz pa upam, da jima je bilo darilo všeč

P.S. Če koga zanima natančna izdelava, pa naj vpraša in razložim

Imeli smo se super, nasmejali in uživali Najprej smo šli na sprehod okrog Šmartinskega jezera, potem pa k nama na domače fotkanje… No, naj povem, da so kake resne fotke redkost, sva se morača že prav potrudit, da nama je to uspelo

Zdej pa ne bom več pisala, naj fotke same povedo zgodbo

…

Dovolj zaenkrat Hočete še? Stay tuned

pilot&kopilot

brez tega ne gre

make a U turn, if possible

bo/je deževalo?

red light

avtocesta (ni čudno, da folk zapelje v napačno smer lol)

tunel

Jo mahnete kdaj na ”road trip”? Bomo morali še kdaj ponovit, ker je bilo fino