Potem je pa kar naenkrat iz ”lufta” priletela v mojo glavo misel, da bi lahko šla/i sprehajat pse. Takoj sem preverila, če je v najbližjem zavetišču (Zonzani) to mogoče…in že sem novico širila okrog med prijatelji. Mateja in Matjaž sta bila takoj za stvar in tako smo se dogovorili. Zraven sta pripeljala še Ino (Matjaževo sestro).

Tja sem šla kar suvereno, ampak me je vseeno malo ”zvilo”, ko sem slišala odmev lajanja kužkov, in ko sem videla prvega psa v boksu. V tistem trenutku me je imelo, da bi se obrnila in šla domov…ampak me je misel na kužka, ki se bo sprehodil, naužil zraka, ”preluftal” ohranila, da stega nisem naredila.

Tako smo v ”prvi rundi” vzeli 3 pse in odšli naokrog. Najin prvi je bil črn, pomoje že bolj”dedi” kuža, ki naju je sicer malo pogledal, ampak s pogledom prosil…dajmo kaj čakata, gremoooo. Drugače je bil umirjen in takoj sem dobila občutek, da so ti psi navajeni večih ljudi, saj na naju ni polagal posebne pozornosti, ampak je marširal svojo pot.

kuža

look at me

Ko sva ga pripeljala nazaj…sem nekje globoko v svojem srcu vedela, kaj bo. In res…kuža se je upiral vrnitvi v boks tako, da je moral Aleš pomagati. Spet mi je postalo težko pri srcu, ampak me je Aleš pomiril z besedami: ”A veš, da noter sploh nimajo slabo…dovolj vode, dovolj hrane.” 

na sprehodu

Naslednji je bil pa neka mešanica z Nemškim ovčarjem. Ta je bil malo bolj živahen, ampak vseeno dovolj umirjen, da se mu je dalo kako stvar dopovedat.

glej ptičko

Občutki so bili enaki, tako z najine, kot z njegove strani. No, na koncu me je ta presenetil in mi z veseljem večrat ”dal tačko”, kar verjetno pomeni, da je nekoč imel lastnike…in…ne bom razmišljala, kakšna je bila njegova življenjska pot

priden, priden

Tu bom z opisom zaključila…najbolje, da prevertite še sami

Upam, da sem vam vsaj malo prikazala razmere teh kužkov, sprehajanja in vsega. Morem priznat, da sem bila tisti dan nekak mešanih občutkov…vesela in zadovoljna, da sem naredila nekaj dobrega za njih in hkrati žalostna, da sem jih pustila tam. 

Se pa s psi nekak spoznavam, saj nisem nikoli imela psa, ker tukaj nimamo ravno brilijantnih pogojev za psa, pa še časovno smo tako-tako. 

Definitivno, bom tja še šla, saj menim, da jim na tak način vsaj malo polepšam dan. In s tem postom vabim tudi vse ostale, da se temu pridružijo. Če kdo koleba, se lahko javi, in lahko gremo skupaj

Z Matejo – preberite post tudi pri njej… sva razmišljali, da bi lahko naredili eno blogersko srečanje ”SPREHAJANJE PSOV”, namesto, da se vedno dobivamo po kafičih. Če je kdo za, naj se javi in se dogovorimo!

P.S. Če vam je kateri od psov pri srcu, ne odlašajte in mu ponudite topel in ljubeč dom!