Kaj je to zdravje?

Komentarjev (0) // Objavljeno 27. August 2019 v Nekje vmes

Na eni od facebook skupin sem danes zasledila to vprašanje. Pa sem tudi samo sebe vprašala. Kaj je dejansko to – zdravje?

Predvsem je bilo govora o zdravju otroka… pri nas ”ta starih” je včasih res že skoraj normalno, da nam non stop nekaj ”fali” 😀 Čeprav v resnici ni normalno, vsaj ne bi smelo biti, a ne?

Torej zdravje otroka… Kaj je zate zdrav otrok?

  • če tu pa tam malo kihne, smrka…
  • če je parkrat na sezono prehlajen, stakne kakšno virozo ali kakšno bakterijsko vnetje
  • če ima take in drugačne alergije
  • če ima atopijski dermatitis
  • če ima poleg alergij atopijski dermatits in viroze, prehlade…
  • če ….

Želim povedat to, da je pojem zdrav otrok zelo širok pojem in vedno širši postaja. Tisti, ki me poznate, veste, da dam zelo veliko na naravna zdravila, če se le da, poskusim stvari rešit preden je treba do zdravnika. In ravno zato me jezi, da nam že zdravniki pojem zdravja širijo. Kar naenkrat prideš k zdravniku s kakšno težavo in dobiš odgovor: eh, to je normalno. Pa ni! Zakaj bi bile aergije na pik komarja z nenormalnimi bulami normalne. Zakaj bi il atopijski dermatitis in izpuščaji normalni? Potem pa še rečejo, da je zima in naj pač malo bolj namažemo kožo. (btw. primeri so izmišljeni, ampak še kako resnični).

Se ti zdi prav, da se pojem zdravega človeka tako širi?

Kremica tu, kremica tam, kortikosteroidi tu in tam…alergije na milijon stvari in na vsakem koraku.. Ampak vse to postaja normalno. Pa je res?

Pojem zdrav otrok je zame osebno tak, ki je brez alergij, brez atopijskih dermatitisov in drugih kožnih izpuščajev, brez ostalih zadev. Z močnim imunskim sistemom. Dopuščam pa možnost, da se ga parkrat na leto loti kakšna viroza glede na to, da nas je večina izpostavljena infektom in vedno nismo oz. niso v najboljši formi, da se jih ne bi dotaknilo. Evo, pa sem dodala svoj piskrček 😀

Uf…spet sem se razpisala in v resnici bom vesela kakšnega komentarja, ker me res zanima tvoje stališče in mnenje, kaj je to zdrav otrok ali pa človek nasplošno.

Ah, ta vrtec

Komentarjev (0) // Objavljeno 13. August 2019 v Nekje vmes

ali…bliža se september in s tem uvajanje v vrtec. Tudi sama bom imela letos novinko…sicer bo stara že skoraj 4 leta, ampak včasih ne vem, a je lažje da dajo uvajanje skozi pri 11 mesecih ali kasneje, ko že vejo zakaj se gre 😀

Photo: tutajna.com (hvala:*)

Skratka…ker sem že dobrih 13 let (ja, saj vem, da mi ne izgleda…dobri geni pa take pa to) tudi sama zaposlena v vrtcu…si bom drznila napisat en blog o uvajanju (malo iz stališča mene kot strokovne delavke in malo iz stališča mene kot mame) 😉

  1. Najpomembnejša stvar je, da se na vrtec pripravi starš 😀 Ker ko je starš pripravljen, potem je otrok tudi 😀 In ja, VSAK otrok ima krizo (kdo je pa ne bi imel? Še nam, tastarim je težko, ko prideš v novo okolje). Nekateri jo imajo takoj, že ko so starši zraven, nekateri jo imajo malo kasneje, ko pregledajo vse igrače in ko postane okolje malo manj zanimivo. Vsakega starša prosim, naj ima do vrtca zaupanje, ker otrok to ČUTI! Vohajo, vam rečem. 🙂 In ko otroka oddate…NE ČAKAT v garderobi in poslušat, kako se vaš oz. sosedov otrok joče (ali dere). Vzgojiteljice s(m)o tam zato, da otroke tolažimo, ampak prvi mesec je enostavno obdobje krize, ko morajo otroci dat iz sebe vsa čustva, ki jih pestijo. Ampak še enkrat rečeno…če boste vi kot starši vzgojiteljem zaupali, če boste imeli pozitiven odnos do vrtca, bo vse skupaj potekalo lažje in hitreje. In pa še nekaj…namenite v popoldanskih dneh otroku nekaj več uric kot ponavadi…takrat bo še posebej rabil vašo bližino. Verjemite, da tudi nam vzgojiteljicam oz. vzgojiteljem ni lahko poslušati jok, brisat vse solzice…tudi nam se parajo srca in duše, ker ne moreš imet vseh hkrati na kolenih in zato jih poskušaš zamotit s 1001 stvarjo, da bi jim olajšal težke začetke <3
  2. Uvajanje…ponavadi si vsaka vzgojiteljica naredi svoj sistem, kako se bodo otroci uvajali. Jaz sem pristašica dokaj hitrega uvajanja, saj se mi zdi, da je fino, da otrok takoj začuti, da je to njegov prostor in da tam, v tem prostoru, ni zraven staršev. Tistim malo starejšim lahko to že zdej v avgustu kdaj pa kdaj poveste: oo, septembra greš pa ti v vrtec, jaz pa v službo in ko bo konec službe, pridem po tebe. V vsakem primeru bo za otroka šok, ampak povejte mu, da ne bo nikoli ostal v vrtcu, in da bo vedno nekdo prišel po njega.
  3. Ko smo že ravno pri tem…ena ZELO pomembna stvar. NIKOLI, ampak res NIKOLI se otroku ne zlažite. Npr. pridem po tebe po kosilu, če veste, da tega ne boste mogli naredit. NIKOLI! Pika amen!
  4. Dojenje/dude…ne odvajajte otrok od dud oz. dojenja preden se začne vrtec. Že tako je dovolj stresno obdobje pred njim, ne mu potem še vzet ene stvari s katero se lahko potolaži. ”Ja, pa so mi rekli, da jih je treba odvadit prej od ”zize”.” NI RES! Otrok bo točno vedel, kdaj je vajin čas in bo brez problema zaspal v vrtcu tudi, če je doma navajen zaspat na ”zizi”. Resno… ne opustit dojenja samo zaradi vrtca.
    Če ima otrok dudo…najboljše, da imate eno, ki jo ima v vrtcu in flaško…pa jo konec tedna nesete domov in dobro razkužite. Kar se tega tiče, vam bojo razložile vzgojiteljice, kakšen sistem bojo imele.
  5. Nahrbtniki… počakajte z nakupom nahrbtnikov, dokler ne boste preverili, če imajo slučajno v vrtcu svoje predalčke…v tem primeru vam nekega fensi nahrbtnika ni treba kupovat. Pomambno pa je, da date v starosti od 1.-3. leta 3 komplete za preoblečit, za starejše, pa je načeloma dovolj en komplet. Bodite pa pozorni, da boste dodajali nova oblačila. Ne, da želimo vzet junija hlače za preoblečt, notri pa so štramplji in dolgi rokavi 😉
  6. Copatki…moje stališče je tako, da je pri copatkih pomemben nedrseč in nepremočljiv podplat. Sama sem prakticirala mehke copatke z gumo na podplatu.
  7. Robčki in pleničke…imajo pa tako po vrtcih različno. Nekje jih imajo tam, nekje pa morate prinesti svoje.
  8. Zdravje…ker je uvajanje v vrtec stresna stvar in ponavadi otroku (in vam) pade imunski sistem, je dobro poskrbet za obilico svežega zraka, za kakšen dodatek C vitamina, tudi D vitamin ne bo škodil. Nekateri priporočajo jemanje probiotikov. Je pa še ena stvar zelo pomembna..če le imate možnost, pozdravite otroka doma. Vem, da so v teh časih službe ponekod grozne, ampak vaš otrok je živo bitje in tak kot vi, si tudi on zasluži počitek, ko je bolan in se ne počuti dobro. Pa ne samo to, manj bolanih otrok kot bo v vrtcu, manj bo širjenja bolezni…in bo manjši začaran krog bolezni in širjenja.

Uf, sem se razpisala…upam, da sem zajela čimveč stvari iz mojega stališča kot mama in kot strokovna delavka.

Bom vesela kakršnegakoli vprašanja in bom z veseljem odgovorila nanj, če bom le znala. Pred mano in pred vami je začetek novega obdobja in upam, da bo za vse skupaj čimmanjstresno in čimlepše! <3

P.S. saj veste…zaupanje in razumevanje je ključ do vsega 🙂

Dodajam (sodelavka se je spomnila še na eno zelo pomembno stvar): Povdarila bi še to, da se od otroka ne poslavljajte med vrati in ga ne prosite naj vam da še poljubček, ko že enkrat vstopi v igralnico. Tiste otroke, ki še ne znajo sami priracat v igralnico in jih prinesete v naročju, jih po možnosti obrnite proti strokovni delavki, da otročka ne bo trgala iz vašega naročja 😉

”Popolnost”

Komentarjev (0) // Objavljeno 11. August 2019 v Nekje vmes,SpeLinea

popôlnost -i [popou̯nost] ž (ȏ) 
lastnost, značilnost popolnega: popolnost seznama / nav. ekspr.: doseči popolnost; najvišja moralna, umska popolnost; popolnost pesnikove lirike / ekspr. izdelati kaj do popolnosti

Zadnje čase malo opažam okrog sebe…objave na Facebooku, objave na Instagramu, razne reklame … vsepovsod sama popolnost. Vsi nasmejani, fotke popolnih družin in otrok, popolnih (pospravljenih) stanovanj, popolnih obrokov, popolnih postav, popolnih outfitov…

Ali smo res postali tako ”obsedeni” s tem, da mora bit vse res popolno preden gre na internet? Zakaj ne objavimo kdaj razmetane kuhinje medtem, ko pripravljamo kosilo? Zakaj ne objavimo dnevne sobe polne razmetanih igrač? Zakaj ne objavimo objokanega otroka, ker trmari zato, ker ni bilo nekaj po njegovo? Pa stare kopalnice, ki ni več v najboljšem stanju? Zakaj nas je strah realnosti v življenju, če pa smo na koncu koncev vsi samo ljudje in tudi, če je človek svetovno znana zvezda, mora otroku previti pokakano rito ali počistiti bruhce&drekce od psa, ki je imel slabo noč (ravno zadnjič je objavila na svojem IGju Candace Cameron Bure …bila je btw. zanimiva osvežitev realnega življenja).

Ja, objavljam moje fotke in fotke mojih otrok, družine in obrokov…tako kot 99% ljudi…ampak v večini so fotke realne…na žalost ali srečo sem pač realna oseba, ki hodi okrog z mastnimi lasmi, otroci ne nosijo samih firm in imajo tudi popacana oblačila od sladoleda, ki so ga malo prej pojedli (da ne govorim o tem, kakšni sta kdaj okrog ust ali bognedaj pogledat kakšne so legice, ker si (itak) obrišeta notri roke. A si jih kateri otrok ne?

Skratka…želela sem povedat to, da zaradi te moje ”realnosti” po vsej verjetnosti trpi tudi prodaja mojih izdekov, saj ne želim in po pravici povedano niti ne znam pričarat popolnih fotk. Ali je to res? Pomoje že…kaj pa ti praviš? Obstajata dve možnosti….ali delam tako sabe izdelke ali pa jih samo ne znam ”prodat” v tem popolnem svetu. Ker ne znam dat svojega planerja na mizo zraven popolnega kosa torte in popolne kave s popolno pripravljeno peno 😀

Res me zanima tvoje mnenje glede te ”navidezne” popolnosti sveta in popolnih kupcev popolnih izdelkov 😀 Ali se res damo kupit glede na vse to? 😉 In ja, tudi jaz rada pogledam lepe fotke, ampak hkrati pa v večini vem, da je verjetno na tistih najbolj popolnih fokhat realnost čisto druga, zato jih vzamem v zakup…

Vesela bom vsakega mnenja, argumenta, kritike popolnih in nepopolnih komentarjev…samo, da bodo hkrati tudi realni. Lahko bi še pisala, pa se bom raje ustavila in podebatirala še s kom izmed vas 😉

Ljudje…

Komentarjev (0) // Objavljeno 26. October 2018 v Nekje vmes
Opazujem ljudi…eni bolj odprti, drugi bolj zaprti. Eni se veliko smejejo, drugi so bolj negativci…sama se imam za zelo pozitvno osebo, sicer odprto, ampak pomoje (včasih čisto preveč) introvertirano. In ko vidim koga, ki je odprto nasmejan, ki ljudi objame brez problema, je komunikativen…sem kr mal fauš. V srcu sem taka, navzven pa zadnje čase opažam, da to zelo težko pokažem. Najlažje do ljudi s katerimi se počutim sproščena. Sploh, ko pridem domov od kod se prašujem, kakšen vtis sem pustila in se včasih vprašam, zakaj se nisem več smejala ali pa več govorila. Najbolj mi je sitno v tem smislu, da v srcu čutim tako, pokažem pa drugače.
Vem, da obstajate tudi takšni kot sem jaz in da obstajajo tudi ljudje, ki si mislijo ”kaj pa tej ni jasno”?
Ali misliš, da se da to ”spremenit”…da se lahko obrneš z introvertiranega v ekstrovertiranega?
Kakšne sorte si ti? Ali se da odprtosti in lažjih fizičnih kontaktov (npr. objemanja) naučit?
Older Posts »