Sej sem enkrat, dolgo nazaj že nekje pisala o tem, da se bo morda moje pisanje zdelo komu čudno. Sploh komu, ki gre na Celjsko kot za šalo, malo na sprehod…tisti naj moje pisanje preskočijo, mogoče jih bodo zanimale fotke

Včeraj me je nekaj piknilo, pa sem Alešu predlagala sprehod na Celjsko kočo. No, pa jaz prej nisem (bila?) ravno navdušena nad pohodom gor… Ne vem zakaj, ampak predstavlja mi nekaj full zahtevnega. Mogoče me je prepričal sprehod v službi po mestnem gozdu, ko sem ugotovila, da me pot na Miklavžki hrib in še naprej po Mestnem gozdu, ni preveč utrudila.

Tako, da sva včeraj dopoldne pozajtrkovala in odšla. Sonce je bilo že kar močno, amapk k sreči je večina poti po gozdu. Alešu je ta pot ”pis of kejk”, ker je celo zimo gazil gor 2-3x na teden…no, na Grmado, če sem natančna On se je odločil za palice, jaz sem pa bolj okretna brez njih

Aleš s palicami

Na tistem najhujšem klancu so (baje) na novo naredili stopnice, za katere moram napisat, da niso nič kaj uporabniku prijazne…se mi zdi, da so ravno tako razmaknjene, da vedno stopiš z enoinisto nogo navzgor. Verjetno bi morale biti malo krajše in nižje? No, mogoče bo svoje mnenje povedal kak bolj pogost uporabnik

nove stopnice

Zelo navdušil me je tudi razgled na Stari grad in Miklavžki hrib…sem izkoristila pavzo po najhujšem klancu za fotkanje hihi

razgled

Kdaj pa kdaj sem dovolila imet tudi Alešu fotoaparat v rokah…tako, samo za dokaz, da sem RES šla peš gor

jaz pohodnica

zakaj bi hodili po poti, če lahko malo višje

Se mi zdi, da pot do plate kar nekak hitro mine, potem se pa malo vleče…tudi vam? Pri Trobiševi bukvi sva se samo malo osvežila in nadaljevala pot.

Trobiševa bukev

Pa sva končno prispela Zelo so me mikali tisti stoli za sončenje, ampak imam občutek, če bi se vsedla tja, se ne bi tako hitro vstala Tako da sva se samo malo odžejala, pojedla vsak eno čokoladico za energijo in se po cca 15 min obrnila in odpujsala domov Za tistega, ki ga zanimajo številke…od nabiralnika (baje se tam začne merit) do vrha sva potrebovala 1h 3 min, sodeč po Alešovem Polarju

jee..cilj

Nazaj grede sem tako z veseljem pozdravljala ljudi, ki so sopihali navzgor (sem hudobna?? ) in uživala v petju ptic in fotkanju

narava

markacija

On the way back

gremo doool

Za konec pa še ena najina

midva

Zaključek: bom še šla kdaj. Mogoče mi sčasoma postane še bolj simpatična zadeva

P.S. Domača pizza in torta iz Evrope sta bili odlična nagrada za opravljeno dopoldansko ”delo”