Poznate knjigo (slikanico) Drevo srca od Bine Štampe Žmavc? Če je ne poznate, vam je lahko žal, ker to ni samo slikanica za otroke, ampak skoraj lahko bi rekla, da je bolj za odrasle, kot otroke.

Za tistega, ki je ne pozna, objavljam del knjige iz TE strani, kjer je bil ta del objavljen z dovoljenjem avtorice knjige

Dedek in mala Tili stojita pred staro jablano. Jablana se šibi od cvetja in bela in dišeča vsa brenči od čebel.

“Kako je lepa, dedek!” vzklika Tili.

“Zdi se mi, da sem vanjo posadil delček svojega srca!” zamišljeno pravi dedek.

“Ali ti potem manjka košček srca, dedek?!” ga Tili zaskrbljeno prime za roko. Dedek se nasmehne in zmaje z glavo.

“Srce je darilo, ki ga nikoli ne zmanjka, veš! Več kot ga razdaš, več ga imaš! Kadar imamo radi, zmeraj razsajemo koščke svojega srca. Razsajemo semena za drugačne, čudežne svetove, kamor se lahko preselimo, kadar nam je hudo. Če nič ne razdaš, se ne moreš nikoli nikamor preseliti, niti v krošnjo drevesa!”

“Kakšna pa so semena srca, dedek? – jih moraš posaditi v zemljo? So taka, da zasejejo drevo?” radovedno vprašuje Tili.

“Ne zmeraj,” se zasmeje dedek.

“Semena srca so na moč čudnih oblik. Lahko jih zaseješ v zemljo, v veter, v daljavo ali v ljudi. Semena srca so lahko prijazne besede, ki zrastejo v lepe misli ali čisto prava semena, ki zrastejo v drevo. Drevo, ki ti pomladi podarja zeleno brstje in cvetove …”.

“Kot najina jablana!” vzklikne Tili.

“Poleti pa naju pričaka s senco in jeseni nama podarja jabolka in zlato listje, dedek!”

“Seveda, vsako darilo srca se vrne nazaj k tebi! Zato ga lahko zmeraj znova razdajaš, brez strahu, da bi kdaj zmanjkalo.”

“Dedek, kaj pa, če nikoli ničesar ne podariš?!” s pritajenim glasom vpraša Tili.

“Če nič ne podariš, srce ničesar ne dobi nazaj in se manjša, manjša … dokler nazadnje ne postane čisto majhno, trdo kamnito zrno, ki ga ne moreš nikamor več posaditi!” resno pravi dedek in poboža Tili po laseh. Tili globoko zatopljena v misli odtava do jablane, jo objame z rokami in se dolgo, dolgo stiska ob njeno deblo. Potlej se vrne nazaj k dedku in mu skoči v naročje. Stiska ga k sebi, da ji pohaja sapa in mu razburjeno šepeče:

“Dedek, dedek, moje srce raste, da me kar boli …! Oh, dedek, moje srce ne bo nikoli majhno kamnito zrno!”

Skratka…ne dolgo nazaj, sem bila deležna fotkanja nosečniškega trebuha s super ekipo M2O…in ker smo prijatelji, sem se odločila, da se jima ”oddolžim” na moj način Podarila sva jima zgoraj omenjeno slikanico in blazino (poušter) moje izdelave. V nadaljevanju bojo fotke povedale svojo zgodbo…jaz pa upam, da jima je bilo darilo všeč

P.S. Če koga zanima natančna izdelava, pa naj vpraša in razložim