Pot na Celjsko kočo

Komentarjev (2) // Objavljeno 10. May 2009 v Narava

Sej sem enkrat, dolgo nazaj že nekje pisala o tem, da se bo morda moje pisanje zdelo komu čudno. Sploh komu, ki gre na Celjsko kot za šalo, malo na sprehod…tisti naj moje pisanje preskočijo, mogoče jih bodo zanimale fotke :D

Včeraj me je nekaj piknilo, pa sem Alešu predlagala sprehod na Celjsko kočo. No, pa jaz prej nisem (bila?) ravno navdušena nad pohodom gor… Ne vem zakaj, ampak predstavlja mi nekaj full zahtevnega. Mogoče me je prepričal sprehod v službi po mestnem gozdu, ko sem ugotovila, da me pot na Miklavžki hrib in še naprej po Mestnem gozdu, ni preveč utrudila.

Tako, da sva včeraj dopoldne pozajtrkovala in odšla. Sonce je bilo že kar močno, amapk k sreči je večina poti po gozdu. Alešu je ta pot ”pis of kejk”, ker je celo zimo gazil gor 2-3x na teden…no, na Grmado, če sem natančna :) On se je odločil za palice, jaz sem pa bolj okretna brez njih :)

Aleš s palicami

Aleš s palicami

Na tistem najhujšem klancu so (baje) na novo naredili stopnice, za katere moram napisat, da niso nič kaj uporabniku prijazne…se mi zdi, da so ravno tako razmaknjene, da vedno stopiš z enoinisto nogo navzgor. Verjetno bi morale biti malo krajše in nižje? No, mogoče bo svoje mnenje povedal kak bolj pogost uporabnik :)

nove stopnice

nove stopnice

Zelo navdušil me je tudi razgled na Stari grad in Miklavžki hrib…sem izkoristila pavzo po najhujšem klancu za fotkanje hihi

razgled

razgled

Kdaj pa kdaj sem dovolila imet tudi Alešu fotoaparat v rokah…tako, samo za dokaz, da sem RES šla peš gor :D

jaz pohodnica :D

jaz pohodnica :D

zakaj bi hodili po poti, če lahko malo višje ;)

zakaj bi hodili po poti, če lahko malo višje ;)

Se mi zdi, da pot do plate kar nekak hitro mine, potem se pa malo vleče…tudi vam? :) Pri Trobiševi bukvi sva se samo malo osvežila in nadaljevala pot.

Trobiševa bukev

Trobiševa bukev

Pa sva končno prispela :) Zelo so me mikali tisti stoli za sončenje, ampak imam občutek, če bi se vsedla tja, se ne bi tako hitro vstala :D Tako da sva se samo malo odžejala, pojedla vsak eno čokoladico za energijo in se po cca 15 min obrnila in odpujsala domov ;) Za tistega, ki ga zanimajo številke…od nabiralnika (baje se tam začne merit) do vrha sva potrebovala 1h 3 min, sodeč po Alešovem Polarju :D

jee..cilj :)

jee..cilj :)

Nazaj grede sem tako z veseljem pozdravljala ljudi, ki so sopihali navzgor (sem hudobna?? :D ) in uživala v petju ptic in fotkanju :)

narava

narava

markacija

markacija

On the way back

gremo doool

gremo doool

Za konec pa še ena najina :)

midva

midva

Zaključek: bom še šla kdaj. ;) Mogoče mi sčasoma postane še bolj simpatična zadeva :)

P.S. Domača pizza in torta iz Evrope sta bili odlična nagrada za opravljeno dopoldansko ”delo” :D

2 Comments »

  1. Uuuuuu…pridna Spela. Me veseli, da se spopadas s svojimi strahovi – hrib je sam ravnina z naklonom. In dol gre veliko hitreje :)

    Komentiral(a) by velika macka — May 10, 2009 @ 17:08

  2. Tale priboljšek po napornem vzponu je bil pa kar konkreten :) No, pa saj je prav…si si ga pošteno zaslužila :) )

    Komentiral(a) by Mateja — May 11, 2009 @ 16:25

RSS feed for comments on this post. TrackBack URL

Napiši kaj

Please copy the string bB4hQh to the field below: