Comments on: Zavetišče Zonzani

By: Špelca

Špelca — Mon, 29 Mar 2010 12:40:14 +0000

V tistem trenutku me je imelo, da bi se obrnila in šla domov…

??!?!?!

By: matilda

matilda — Thu, 05 Feb 2009 12:58:05 +0000

Oh, veš, da se bom oglasila, saj sem te vtaknila med “moje” bloge:-) Sem pa vidla, da sem v prejšnjem komentarju praktično napisala, da sem vzela eno staro kužo (preveč hitim in potem namečem skupaj misli ne pa razumljivih stavkov). Najsatrejše kuže mi niso hoteli dati, je pa bila moja , ki ima sedaj 5 let takrat stara 3 in zelo asocialna (v azilu je bila več kot eno leto prav zaradi tega, saj se ni dobrikala nikomer). Morala sem jo osvajat kar nekaj časa, preden sem jo odpeljala v novi dom. Bila je ena tistih, ki ob prihodu obiskovalcem obrnejo hrbet in se skrijejo v kot. In kot si napisala, je po sprehodu (kamor na začetku sploh ni hotela iti) dobesedno vlekla v svojo sobico. Zato pa je danes veselje ob mojem prihodu domov tako neznansko, da je že pravi cirkus:-D zelo prijeten in sproščujoč cirkus. Skratka sva nerazdružljivi (prejšnje poletje je bila tudi z menoj v službi, ker ni imela dnevnega varstva;-D)

By: Špela

Špela — Wed, 04 Feb 2009 19:13:00 +0000

Matilda…hvala in lepo, da si se oglasila. Upam, da se boš še kdaj. Še lepše pa je, da si posvojila kužka ”v letih” in prepričana sem, da ti je hvaležen/a

By: matilda

matilda — Wed, 04 Feb 2009 14:19:47 +0000

Če želi kdo pomagat kužkom /”neslovenskim”/ naj si ogleda prispevek na http://www.odpmz-drustvo.si, o romunskih azilaših.

By: matilda

matilda — Wed, 04 Feb 2009 13:45:13 +0000

Mislim, da nisi izbrala prav nobenih “napačnih” besed, ker so besede in misli tvoje in torej ne morejo biti napačne. Razumevanje le-teh pa je stvar tisteg, ki jih bere. Ok, to je edina zadeva, ki me je pri komentarjih tvojega zapisa zmotila…prav lepo in srčno si napisala in opisala dogodek, ki ti je očitno mnogo pomenil. Azili za pse so dejstvo in končno jih imamo in ja, taudi stari psi najdejo dom in tako mimogrede, ko sem posvojila mojo kužo mi je bilo odsvetovano ( v bistvu so rekli ne), da vzamem najstarejšo kužo v azilu, ker je bil to že njen dom in bi odhod z menoj pomenil prevlik stres. Situacijo lahko gledamo po principu “kozarec je napol polen” ne pa “napol prazen”. V azilu imajo streho nad glavo, hrano, svojo dekico, in crkljanje, ker ljudje ki delajo v azilu, so definitvno dog people. In če pomislim na mojo kužo, ki je še kar nekaj časa po prihodu k nam hodila v krogu, da je ppred tem lačna in pretepena tavala naokoli, ker jo je nekdo zavrgel, je bil azil zanjo pribežališče. Danes seveda niti blizu ne smemo (tako, da je sprehajanje po njeni posvojitvi odpadlo)…no, skratka verjetno sem malce zašla s poti…vendar me malce razjezi, ko ljudje svoje mnenje izražajo na tako radikalen način (kar pa je ponovno moj problem, a ne?).
Sprehajanje je kul.