Zavetišče Zonzani
Potem je pa kar naenkrat iz ”lufta” priletela v mojo glavo misel, da bi lahko šla/i sprehajat pse. Takoj sem preverila, če je v najbližjem zavetišču (Zonzani) to mogoče…in že sem novico širila okrog med prijatelji. Mateja in Matjaž sta bila takoj za stvar in tako smo se dogovorili. Zraven sta pripeljala še Ino (Matjaževo sestro).
Tja sem šla kar suvereno, ampak me je vseeno malo ”zvilo”, ko sem slišala odmev lajanja kužkov, in ko sem videla prvega psa v boksu. V tistem trenutku me je imelo, da bi se obrnila in šla domov…ampak me je misel na kužka, ki se bo sprehodil, naužil zraka, ”preluftal” ohranila, da stega nisem naredila.
Tako smo v ”prvi rundi” vzeli 3 pse in odšli naokrog. Najin prvi je bil črn, pomoje že bolj”dedi” kuža, ki naju je sicer malo pogledal, ampak s pogledom prosil…dajmo kaj čakata, gremoooo. Drugače je bil umirjen in takoj sem dobila občutek, da so ti psi navajeni večih ljudi, saj na naju ni polagal posebne pozornosti, ampak je marširal svojo pot.
kuža
look at me 
Ko sva ga pripeljala nazaj…sem nekje globoko v svojem srcu vedela, kaj bo. In res…kuža se je upiral vrnitvi v boks tako, da je moral Aleš pomagati. Spet mi je postalo težko pri srcu, ampak me je Aleš pomiril z besedami: ”A veš, da noter sploh nimajo slabo…dovolj vode, dovolj hrane.”
na sprehodu
Naslednji je bil pa neka mešanica z Nemškim ovčarjem. Ta je bil malo bolj živahen, ampak vseeno dovolj umirjen, da se mu je dalo kako stvar dopovedat.
glej ptičko
Občutki so bili enaki, tako z najine, kot z njegove strani. No, na koncu me je ta presenetil in mi z veseljem večrat ”dal tačko”, kar verjetno pomeni, da je nekoč imel lastnike…in…ne bom razmišljala, kakšna je bila njegova življenjska pot 
priden, priden
Tu bom z opisom zaključila…najbolje, da prevertite še sami
Upam, da sem vam vsaj malo prikazala razmere teh kužkov, sprehajanja in vsega. Morem priznat, da sem bila tisti dan nekak mešanih občutkov…vesela in zadovoljna, da sem naredila nekaj dobrega za njih in hkrati žalostna, da sem jih pustila tam.
Se pa s psi nekak spoznavam, saj nisem nikoli imela psa, ker tukaj nimamo ravno brilijantnih pogojev za psa, pa še časovno smo tako-tako.
Definitivno, bom tja še šla, saj menim, da jim na tak način vsaj malo polepšam dan. In s tem postom vabim tudi vse ostale, da se temu pridružijo. Če kdo koleba, se lahko javi, in lahko gremo skupaj
Z Matejo – preberite post tudi pri njej… sva razmišljali, da bi lahko naredili eno blogersko srečanje ”SPREHAJANJE PSOV”, namesto, da se vedno dobivamo po kafičih. Če je kdo za, naj se javi in se dogovorimo!
P.S. Če vam je kateri od psov pri srcu, ne odlašajte in mu ponudite topel in ljubeč dom!
13 Comments »
RSS feed for comments on this post. TrackBack URL
Špela Marela na kahli sedi, cajtnge bere, pa fajfo kadi ;)
Takoj sem za! Zmenmo se in gremo na en BLOG Doggy WALK
Komentiral(a) by Eva — January 28, 2009 @ 21:23
maš ti danes slab dan?
se vidi, da si “cat person”… mislim, da point te akcije ni le sprehajanje psov, ampak je zadeva globja in resnejša… to ti žal v tem postu danes ni uspelo prikazati.
“Upam, da sem vam vsaj malo prikazala razmere teh kužkov, sprehajanja in vsega.”
Žal, razmer ne moreš prikazati; lahko pa povabiš ljubitelje psov, da mogoče naredijo kaj dobrega in kakšnega bogega kužka malce pocrkljajo in odpeljejo na krajši ali daljši sprehod po okolici zavetišča… po vsej verjetnosti bo to zadnja dobra stvar, ki jo bo doživel pred injekcijo; starejšega psa verjetno nihče ne bo vzel domov; najbolje jo žal odnesejo le luštkani mladiči, kar je žal nekako razumljivo. Ali pa ne.
Čeprav imam zelo rad mačke (Matejino Tajči obožujem), so psi nekaj čisto drugega – vsak s svojim karakterjem, duševnimi bolečinami, zgodovino, razumom, spominom, inteligenco in humorjem spominjajo bolj na ljudi in opice, kot pa na kakšno štirinogo živalco z dlako, ki ji je mar le zase in svoj hedonizem.
Marsikomu je smešno, vendar jaz našega Timija tretiram kot družinskega člana, saj mi je skoraj kot brat… In ko vidim pse v kletkah, z negotovo prihodnostjo, me kar precej stisne pri srcu. Ravno zaradi vseh lastnosti trpijo tudi duševno; koliko je takšnih, ki se še vedno bojijo človeške roke in si te ne upajo pogledati v oči, hkrati pa te s telesno govorico prosijo, da se jih usmiliš in jim nudiš topel dom.
Po eni strani ne bi rad nikoli več šel v tisto zavetišče – ampak takšno razmišljanje je sebično! Naj se obremenjujem, ker mi je hudo ob pogledu na te psičke? Ne! Kako je šele njim…
Absolutno bomo še šli – ampak ne zaradi druženja – zaradi psov. Če pa se hkrati malce družimo oziroma če nas gre več, pa toliko bolje. Več dobrega dela hkrati.
Pač neumno bi se mi zdelo, da bi zraven šel nekdo, ki bo psa peljal pač zato, ker ga “mora”, v resnici pa mu dol visi zanj in je prišel le zato, ker mu je doma dolgčas…
Torej: vsi dog-loverji ste vabljeni, da se nam naslednjič pridružite pri sprehajanju teh kosmatincev… Jaz do prejšnjega tedna sploh nisem vedel, da je to možno… Torej – hvala Špeli
ps: Špela – ne zamerit… mislim, da sem ti utemeljil, kaj in kako mislim
Saj bistvo si zadela in te lahko pohvalim glede tega, vendar si izbrala malce napačne besede…
Komentiral(a) by Matjaž Očko — January 28, 2009 @ 21:24
Špela šli bomo! Ker je najbolj grozno gledati žalosten pogled v pasjih očeh in ker ti vesel pogled da vedeti prav vse!
@Matjaž Mogoče na sni želela preveč šokirat.
LP od Mačke, ki obožuje pse in je ni sram to priznati
Komentiral(a) by Manuela — January 28, 2009 @ 22:36
@Matjaž: kot si napisal sem verjetno bolj ”cat person”, saj psa še nikoli nisem imela. Verjetno mi tudi zato ni uspelo napisat stvari tako, da bi bolj ”zadela”. Me veseli, da si ti napisal še svoje mnenje in na tak način mogoče še malo popravil moje pisanje.
Mislim pa, da je bil kljub vsemu jasen moj namen…ne druženje, ne zadostitev sami sebi, ampak predvsem podariti malo sreče tem psom. Verjetno sem hotela na ta način (moj način) nekak prepričat ljudi v to, da bi šli sprehodit vsaj kakega psa. Da to ni ”bav bav”
Mogoče pa res ni bil pravi dan za pisanje posta, ampak kar je je…in mislim, da je bil kljubvsemu jasen moj namen
@Mačka…se bomo zmenli!
Komentiral(a) by Špela — January 29, 2009 @ 08:27
špela, mislim da si frajerka.
Za nekoga, ki nima psa doma, pa da greš pa pelješ neznanega pesa fen. Faca.
pa še en lep post si naredila o tem .
ps
Jaz sem tudi dog person, ampak mojemu bratu (ki je tako kot jaz preživljal mladost obkrožen s pesi)so se z leti nabrali mački. Trije.
In vsak od teh mačk ima svojo zgodovino in karakter. In so strašno simpatični. (No, toliko kot tuji otroci: simpatični so dokler ti ne strgajo najlonk in pobruhajo avta)
Nauk?
Nihče ni za vedno pasji ali mačji, samo nekateri imajo za številko večje srce (kot recimo ti, Špela)in dajo svoj čas za drugo bitje?
Komentiral(a) by polona — February 1, 2009 @ 12:34
Polona…polepšala si mi dan…oz mi ga polepšaš vedno, ko preberem tale komentar! Hvala ti! Sem vesela, da še obstajajo taki ljudje na svetu
No, sej smo že razčistili 
…Matjaž…in ne, s tvojim komentarjem ni nič narobe, samo vsak svoj pogled imamo na stvari
Komentiral(a) by Špela — February 2, 2009 @ 19:48
Hej!
Jaz pa na našem faksu vodim akcijo Podaj mi tačko in hodimo v LJ sprehajat pse (Gmajnice). Ampak imam pa drugačne izkušnje kot ti…psi, ki smo jih mi sprehajali, niso imeli težav z vrnitvijo oz. so nekateri celo vlekli bolj nazaj proti zavetišču:)
Spodbujam vaše ravnanje vglavnem:)
Za blog meeting pa se mi ne zdi posrečena ideja, ker naj bi vsak sprehajal svojega psa posebej – da niso v fizičnem kontaktu. Tak da ne bi bil pol to nek vaš meeting;) Če se gre pa samo za spodbujanje ostalih ljudi za sprehod, pa fino.
Lp.
Komentiral(a) by Sash — February 3, 2009 @ 14:30
@Sash…hvala za komentar. Tisto o srečanju je bila bolj vzpodbuda za sprehajanje, kot pa za druženje. To mi je postalo jasno, da psi ne morejo bit skupaj oz. določeni lahko, določeni pa ne.
Sej to se je zgodilo do zdej samo pri enem psu, da ni hotel noter, ostali nimaj problemov.
Le oglasi se še kaj
Komentiral(a) by Špela — February 3, 2009 @ 17:49
Mislim, da nisi izbrala prav nobenih “napačnih” besed, ker so besede in misli tvoje in torej ne morejo biti napačne. Razumevanje le-teh pa je stvar tisteg, ki jih bere. Ok, to je edina zadeva, ki me je pri komentarjih tvojega zapisa zmotila…prav lepo in srčno si napisala in opisala dogodek, ki ti je očitno mnogo pomenil. Azili za pse so dejstvo in končno jih imamo in ja, taudi stari psi najdejo dom in tako mimogrede, ko sem posvojila mojo kužo mi je bilo odsvetovano ( v bistvu so rekli ne), da vzamem najstarejšo kužo v azilu, ker je bil to že njen dom in bi odhod z menoj pomenil prevlik stres. Situacijo lahko gledamo po principu “kozarec je napol polen” ne pa “napol prazen”. V azilu imajo streho nad glavo, hrano, svojo dekico, in crkljanje, ker ljudje ki delajo v azilu, so definitvno dog people. In če pomislim na mojo kužo, ki je še kar nekaj časa po prihodu k nam hodila v krogu, da je ppred tem lačna in pretepena tavala naokoli, ker jo je nekdo zavrgel, je bil azil zanjo pribežališče. Danes seveda niti blizu ne smemo (tako, da je sprehajanje po njeni posvojitvi odpadlo)…no, skratka verjetno sem malce zašla s poti…vendar me malce razjezi, ko ljudje svoje mnenje izražajo na tako radikalen način (kar pa je ponovno moj problem, a ne?).
Sprehajanje je kul.
Komentiral(a) by matilda — February 4, 2009 @ 14:45
Če želi kdo pomagat kužkom /”neslovenskim”/ naj si ogleda prispevek na http://www.odpmz-drustvo.si, o romunskih azilaših.
Komentiral(a) by matilda — February 4, 2009 @ 15:19
Matilda…hvala
in lepo, da si se oglasila. Upam, da se boš še kdaj. Še lepše pa je, da si posvojila kužka ”v letih” in prepričana sem, da ti je hvaležen/a 
Komentiral(a) by Špela — February 4, 2009 @ 20:13
Oh, veš, da se bom oglasila, saj sem te vtaknila med “moje” bloge:-) Sem pa vidla, da sem v prejšnjem komentarju praktično napisala, da sem vzela eno staro kužo (preveč hitim in potem namečem skupaj misli ne pa razumljivih stavkov). Najsatrejše kuže mi niso hoteli dati, je pa bila moja , ki ima sedaj 5 let takrat stara 3 in zelo asocialna (v azilu je bila več kot eno leto prav zaradi tega, saj se ni dobrikala nikomer). Morala sem jo osvajat kar nekaj časa, preden sem jo odpeljala v novi dom. Bila je ena tistih, ki ob prihodu obiskovalcem obrnejo hrbet in se skrijejo v kot. In kot si napisala, je po sprehodu (kamor na začetku sploh ni hotela iti) dobesedno vlekla v svojo sobico. Zato pa je danes veselje ob mojem prihodu domov tako neznansko, da je že pravi cirkus:-D zelo prijeten in sproščujoč cirkus. Skratka sva nerazdružljivi (prejšnje poletje je bila tudi z menoj v službi, ker ni imela dnevnega varstva;-D)
Komentiral(a) by matilda — February 5, 2009 @ 13:58
V tistem trenutku me je imelo, da bi se obrnila in šla domov…
??!?!?!
Komentiral(a) by Špelca — March 29, 2010 @ 13:40